nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1999, poved v sobesedilu:
Vugovi romani - to je slišati reklamarsko, a je vsekakor res - so branje za elito, draga in dragocena eksotična začimba tukajšnje zdajšnje proze, posladek, ki se mu mora nič hudega sluteči in predvsem radovedni bralec pač privaditi.
Integralen del Vugove proze - tudi v Na rožnatem hrbtu faronike - je vsaj kar zadeva kompozicijsko plat njegovih štorij nedvoumna igra skrivalnic; zgodbeno dogajanje, ki ga je sicer zmeraj dovolj - zdi se, da mora Vugova druščina v nekakšno prepišno provinco ujetih čudakov nenehno o čem razpravljati - pač nikakor ni razvidno kar na prvi pogled, ampak pulzira in se tke iz jezikovnega tkiva oziroma iz neustavljivega glasov in jemlje moč za raztežaje od epizode do epizode iz moči besede. V le-teh epizodah malce čudaška plemiško-duhovščinska združba premišlja in iz različnih znamenj poskuša ugotoviti, ali se bližajo hudi časi, ali se »pripravlja k, da bi cesarju zlomil tilnik ...«, ali v času, ko so pogosto gorele čarovnice, v času smrti in strahu
vsakogar pred vsakim prihaja kaj nevarnega, ali jim v hribih, kjer je »vse divjaško ... skrpano iz grozovitih, zapletenih, komaj kdaj na pol končanih zgodb ...«, preti kaka še neznana nevarnost in jih utegne zlovešči faronikin rep pomesti v pozabo.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani