nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1999, poved v sobesedilu:
V pisna izhodišča pogovora je med drugim zajel vprašanja razmerij med aktualnimi družbenimi procesi v samostojni državi in odrskimi stvaritvami, dramatiko in gledališčem (vključno z odsotnostjo dramatike mladih), gledališčem besede in telesa, »akademskim teatrom« ali »teatrom smrti« in gledališčem »novega formalizma« ...
Prvi se je oglasil dramski igralec alias režiser Nick Upper, ki je spregovoril o prevladi repertoarnega modernizirano klasičnega gledališča (vodilni režiserji Mile,,, ...), ljubiteljski alternativi ( Monró, Grapefruit teater, Teater Gromki ...), nosilcih postmodernističnih tendenc, ki so umestili slovensko gledališče v sočasno svetovno dogajanje (,,,- ...) in o nadaljevanju izročila plesnega gledališča (, z Betontancem, ...), ki je pripeljalo po njegovem do izvirnega slovenskega »dobesednega« plesnega gledališča, kakor ga vidimo v uprizoritvah ter režiserja in koreografke. Med »nadaljevalce« Wilsonovega gledališča podobe je uvrstil Vlada,,, med
začetnike »elektronskega« ali medomrežnega teatra pri nas, med »nadaljevalce« klasičnega in sodobnejšega performansa (vključno z »body artom«) pa, in sebe (kot oznanjevalca »gledališča dotika«).
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani