nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1999, poved v sobesedilu:
Kljub navidezni nedoločnosti je predstava v posameznih odrskih rešitvah (zlasti tistih, ki so scenografsko, lučno, glasbeno in mizanscensko do kraja usklajene) povsem »definitivna«; na površini svet, ki ga uprizarja, sicer močno estetizira, vendar nikdar ne pozablja na primarni vir tega postopka, na odmik od vsega konkretnega v abstraktno ontologijo gledališča, ki se izreka v paradoksu o bivanju: biti tu hkrati pomeni biti tudi že nekje drugje, »moč in smrt, zlo in dejanje« so hkrati že lastne metafore, približki iz razdalje oz. iz nemogoče arhimedovske stojne točke zunaj tega sveta - kar pa je možna definicija pozicije sodobnega subjekta v času ob njegovem »izteku«.
Horvatova odrska iluzija pogreša intenzivnejšo notranjo napetost, ki bi priklepala gledalčev pogled nase brez slepih (in gluhih) mest, tako da - tudi zaradi igralske neizenačenosti (dovolj natančen in ironično navzoč je npr. Vlado kot Dankan, čist in izrazit je kot, stilizirano nebogljen in smešen kot ranjeni
vojak, medtem ko npr. manjkata tako telesna kot govorna odločnost in Ostanku kot Banku poleg obojega še miselna lucidnost, pa razločnejši in »poenoten« pregled nad vsemi nastopi v vlogah lady Dankan ter lady Makbet) - pozornost v predstavi precej niha.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani