nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1999, poved v sobesedilu:
V zvezi z Angleži in Evropo pa je bil Voltaire naiven še v nečem: v trideset let pozneje napisanem ‘Filozofskem slovarju’ se je ‒ pomislite, Francoz! ‒ spraševal, zakaj ni svet bolj podoben Angliji v tem, da bi tudi drugod uvedli zakone, ki zagotavljajo svoboščine; predvidel je že tudi protiargument, češ, kako naj kokosov oreh obrodi sad v nemilem podnebju, in nanj sproti odgovoril, da so tudi angleški zakoni zahtevali svoj čas, da dozorijo; skratka, nobenega razloga da ni za domnevo, da to ne bi moglo uspevati »celo v Bosni in Srbiji«.
Vse to citiram iz ‘Voltaire's Coconuts or Anglomania in Europe’, genialne knjige britanskega profesorja Burume ‒ sicer potomca židovskih priseljencev iz Nemčije in z Nizozemskega ter sinologa in japonista. Začenši z Voltairom v knjigi obravnava kontinentalne anglomanije (in -fobije), naprimer nemško obsedenost s Shakespearom od Herderja in Goetheja do Hitlerja in Goebbelsa ali cvet evropskih revolucionarjev ‒,, Herzen,,,-Rollin v
nekem obdobju vsi na kupu v Londonu ‒, ki je imel Angleže za preneumne, da bi sprožili revolucijo, ni pa jih to ženiralo pri izkoriščanju političnega azila.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani