nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1999, poved v sobesedilu:
V luči omenjenih dilem lahko takoj pripomnim, da avtor Dveh zim ni pesnik velikih prelomov in manifestativne drugačnosti, s kakršno je, na primer, v slovensko poezijo s prvencem Sutre na začetku devetdesetih poudarjeno glasno vstopil. glas je drugačen od, zdaj že lahko rečemo, »zgodnjega«, z njim pa si deli prepričanje, da je »konec metafizike« skorajda fizično dejstvo.
»Sam moraš posesati metafizični pepel« - tako se glasi eden izmed verzov prve, uvodne pesmi Čučnikove zbirke. To deklarativno »izjavo« - tako kot, denimo, besede iz zadnje pesmi knjige, ki govorijo o tem, da »nebo molči«, ali pa, da ni več nobene » fizične zanke«, v katero bi se lahko ujeli - moramo razumeti malodane programsko: poezija, kot jo pojmuje avtor, je očitno v najtesnejši zvezi z današnjo usodo tistega, čemur - brez natančnejše, četudi »znotrajpesniške« tematizacije - pravi »metafizika«.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani