nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1999, poved v sobesedilu:
Kljub temu sem - kadar ni bila ceneno mobilizatorska ali pesniško povsem šepava - s spoštovanjem, in tudi presunjenostjo, bral in doživljal tako imenovano »angažirano«, zavzeto literaturo, zlasti poezijo, ki pa me je prevzemala bolj s pričevanjsko razsežnostjo in etično držo kot z literarno uresničitvijo. Najbrž niso samo šolske ure slovenščine in srbohrvaščine povzročile, da sem verjel, da je tovrstna poezija ne le pripoved o nečlovečnostih, ki so prizadele ljudi, ampak tudi opomin, naj se to nikdar ne ponovi, klic po prerojeni človečnosti in zato obrambni zid iz besed, ki ga ne bo več prestopila podivjana noga. Ta vera (ali upanje?) sta ostala tudi v kasnejše dni in takšni poeziji sem bil pripravljen pri sebi dodeliti kar nekaj estetskih odpustkov: naj bo lahko umljiva in tudi popreproščena, saj mora seči do src in pameti mnogih, tudi bolj neukih ljudi, jih pretresti in za vselej posvariti.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani