nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1999, poved v sobesedilu:
In koliko »zadostnega spoštovanja« si lahko štejemo v čast? Odgovor na to je možen že z ugotavljanjem, kaj je tisto v našem pisanju, kar nam spoštovanje odvzema: agresivno zmerjaštvo, ki nastopi vselej, ko zmanjka argumentov; osebne žalitve vseh in vsakogar, s katerimi ne soglašamo (za novinarstvo je sramota, če gre brez pripombe in graje mimo pouličnih opazk in opolzkosti v slogu češ, »tak je, ker mu ne stoji več«, s katerimi tako imenovani kolumnist enega medija s spolno patološkim besednjakom naskakuje komentatorja v drugem časopisu - to žurnalizem ni); nepreverjanje »virov«, od užaljenih šoferjev do spletkarskih ministrov, ki novinarjem ponujajo svoje resnice in interese, novinarji pa jih na vrat na nos objavljajo kot suho zlato - in posledično postajajo neizbrisno rumeni; oportunistično prirejanje pisanja, ki iz medijev ustvarja kokete in trobila »zahtev« trga ali pa politike, ideologij in strank; podleganje »šarmu« politike in politikov ter navajanje
njihovih informacij kot glavnih in izključujočih novic in mnenj.
Za novinarstvo je tudi slabo, če samoumevno sprejema dejstvo, da sta država in politična oblast lastnici, monopolni veleposestnici informacij, ki jih po svoji presoji in samovolji prodajata na novinarskih konferencah.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani