nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1999, poved v sobesedilu:
Tako je zgradil dovolj natančno skoreografiran dekadentni kozmos, ki koketira s poetiko videospota, vendar izzveni kot samozadostna ekscentrična ekshibicija ali nekakšen postkatastrofični ples v maskah, ves v nevrotičnih trzljajih, ki pa ga ne zanima nič zunaj sebe. Ošpice avtorja so bile v tem pogledu bolj odprte, čeprav še vedno sunkovite in prenapete, s kopico ne dovolj razvitih in nerazumljivih strahov in travm sodobnega (mladega) človeka. Vzorec za to uprizoritev lahko iščemo v Wedekindovem Pomladnem prebujenju; »hipersenzibilne« reakcije mladih protagonistov (strah pred epidemijo ošpic in skrivnostnim ekshibicionistom) pa učinkujejo pretirano in ne ponujajo možnosti identifikacije.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani