nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1999, poved v sobesedilu:
Igralcem samim, šest jih je za vse vloge -,,,, Lotos in - sicer ni kaj očitati: potrudijo se, kolikor morejo, smisla za šale jim v glavnem ne manjka, za teatralične geste in grimase pa sploh ne (mogoče le občutka za selektivnost). uprizori pijanca s svatbe v galilejski Kani z naravnost nenadkriljivo natančno premišljenim in niansiranim humorjem, s tako sijajnim vezanjem dobrodušne vulgarnosti in pijanske lucidnosti, kot ga je svoj čas najbrž predstavljal Fo sam; in papeža VIII. podobno, z bravurozno ironičnim imitiranjem visokega lika iz tukajšnje hierarhije.
Vendar uprizoritvi manjka središče, to je, izraziteje poudarjena figura vodilnega burkeža, tistega, ki bi držal v rokah raznovrstne štrene in »poučne« poante Fojevih zgodb, evangeljskih prilik in apokrifov - ki bi znal, recimo, v slogu srednjeveških »jogulatores« pripovedovati o bistvenih religioznih in političnih rečeh človeškega sveta in zraven briti norca iz svetohlincev, obujati izgubljenega duha
arhaičnih misterijev in pasijonov, hkrati pa skozenj z vso ostrino in posmehljivostjo (in seveda spektakularnostjo) odkrivati blasfemične vzvode, na katere se od nekdaj opira ne le »ecclesia militans«, ampak sploh vsakršen klerikalizem s perfidnostjo in gospostvom nad ljudmi.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani