nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1999, poved v sobesedilu:
Sod smodnika potrjuje domnevo, da Paskaljević ne zna delati z »množicami« (pri njem par pomeni intimo, trije že masovko), da ne obvladuje ekscesnih situacij, temveč »le« individualne, zato se kot najmočnejši prizor filma tudi izkaže boksarski dvoboj dveh najboljših prijateljev, Ristovskega in, umirjena sekvenca, ki po umeščenosti (v prvi tretjini) sodi še med »napovednike« divjanja, po emociji pa daleč prekaša vse kasnejše skoncipirano »divje« prizore.
Sod smodnika je kot ogledalo sodobne srbske realnosti gotovo zgleden primer scenaristične lucidnosti in »verjetnosti« (v primerjavi z žanrskim svetom Dragojevićevih Ran); problem je predvsem njegova »realna« pripoved, saj je v narativni in strukturni razvihranosti preveč irealna, da bi lahko ustrezala režiserjevemu intimističnemu pogledu, ki v natančno skoncipiranem vrelem kotlu emocij izpostavlja zgodbe malih posameznikov; prav zato je krik posameznika »Nisam kriv!« veliko manj prepričljiv kot vzklik ljudstva: »Da
budeli živi i zdravi!«
O francoski kinematografiji
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani