nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1999, poved v sobesedilu:
Ne zamerimo mu toliko gledališkosti kot nefilmskost, saj epizode prepogosto delujejo kot samostoječe vinjete, ki se vse bolj oddaljujejo od celote; ritem je (ponavljam, po drugem ogledu) obupen in zdi se, da mora Paskaljević z vsako novo epizodo, z vsakim preskokom film spet graditi znova, medtem ko številni »klimaksi« delujejo precej smešno in eterično. Vzemimo predzadnjo sekvenco z zafiksanima črnoborzijancema, ki maltretirata sveže sprti par, prizor, ki po konceptu, na papirju, nedvoumno vodi k zaključnemu vrhuncu in si ga je Paskaljević očitno »sposodil« pri Draškovićevem Življenje je lepo (Život je lep, 1985), kjer zbrano druščino v zahojeni gostilni maltretira in ponižuje, v Sodu smodnika pa gledamo borno odrežirano in statično čajanko v maniri »kader-protikader«.
Sod smodnika potrjuje domnevo, da Paskaljević ne zna delati z »množicami« (pri njem par pomeni intimo, trije že masovko), da ne obvladuje ekscesnih situacij, temveč »le« individualne, zato se kot
najmočnejši prizor filma tudi izkaže boksarski dvoboj dveh najboljših prijateljev, Ristovskega in, umirjena sekvenca, ki po umeščenosti (v prvi tretjini) sodi še med »napovednike« divjanja, po emociji pa daleč prekaša vse kasnejše skoncipirano »divje« prizore.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani