nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1999, poved v sobesedilu:
Paskaljeviću je vedno manjkal tisti režijski presežek, ki so ga prav tako iz praške šole prinesli njegovi kolegi Zafranović, in zlasti Kusturica; celo njegovi najboljši filmi, denimo Čas čudes (Vreme čudi, 1990), so bili presežki predvsem po zaslugi dodelanih scenarijev. Če se omejimo na devetdeseta oziroma na jugoslovanske filme, ki jih pozna tudi domače občinstvo, je takoj jasno, da Paskaljević ni tako »filmičen« režiser kot Kusturica ali mladi Srdjan, ki iz povprečnih, »že videnih« zgodb ustvarjata vratolomne in strukturno dovršene filme (pustimo na tem mestu politično (ne)korektnost), katerih naturalistični in že kar nadrealni vrhunec gotovo predstavlja Črna mačka, beli mačkon. Povedano drugače: medtem ko Kusturica ali fascinantni narativni motor poganjata iz nič ali v najboljšem primeru iz izpranih (a ne banalnih) zgodb, je pri Paskaljeviću ravno nasprotno; njegov režijski pristop je veliko bolj umirjen, zato potrebuje malo, intimno zgodbo, ki npr. pri prvencu Čuvaj
plaže v zimskem času (Čuvar plaže u zimskom periodu, 1972) lepo funkcionira.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani