nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1999, poved v sobesedilu:
Če v misel vzamemo še en notranji dramaturški poseg, to je »anahrono« vpeljavo dveh zvrstno in tematsko tujih besedil (Hegla in Derridaja; iz slednjega je vzet tudi asociativni naslov predstave), ki se na uprizoritveni ravnini gladko povežeta s »historičnim« dejanjem, lahko sklepamo, da je Bergerjeva interpretacija Shakespearove snovi zaobsežena že v njenem »citiranju«, hkrati pa s pomočjo prepoznavnega »bergerjevskega« esejističnega lirizma izvirni vzorec prenaša oz. podaljšuje skozi zgodovino v današnji čas.
Uprizoritev politične moči, prevrtljivost njenih zastopnikov, gospostvo simulirane forme, zanemarljivost »človeških« detajlov, iluzija o lastni zgodovinski vlogi, ki v diahronem pogledu postane komična in groteskna, princip oblasti, ki se po lastni (viriliojevski) logiki seli od subjekta do subjekta in postavlja pod vprašaj njegovo »subjektivnost« itn. - vse to je v Bergerjevi predstavi uprizorjeno v ležernem, resigniranem tonu, ki sicer občasno preide tudi v višje,
»falzetne« lege, vendar nemara le zato, da nam pokaže, kako je naprezanje zaman. Eksterni čas je namreč absolutno določujoč in posplošujoč; v resnici pa življenje teče samo v parcialnih, utišanih, na videz ustavljenih trenutkih, kjer se igra umakne avtentičnim (antropološkim) fragmentom: japonski pevki (Nagisa), ki spregovori v nerodni slovenščini, ali recitatorki () Heglovih in Derridajevih poetičnih pasaž o lobanji in glasu.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani