nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1999, poved v sobesedilu:
Besedilo se giblje znotraj ludizma, torej žanrske bastardnosti, stilizacije, »premega«, potujenega govora, ki priziva prepoznavne pisave - na primer klasiko žanra Butnskalo, katere soavtor igra v Kliniki - in banalne govorice, ves čas se drobi na fragmente, štose, ki jih prekinjajo odštekani prihodi vpletenih, priče smo vrsti zamenjav, dvojčkov, očetov in sinov, pa nekakšnim tranzicijskim mahinacijam v ozadju... Uprizoritev je potujevanje in stilizacijo samo še radikalizirala z izstopi na rampo, deklarativnimi, poudarjenimi replikami, akcijami, ki ob strani, kot marginalije komentirajo in parodirajo tisto, kar je v ospredju, predvsem pa osvobodila in razrahljala pravila in pustila igralcem prostor, da iztržijo čim več (smeha), kar občasno učinkuje zabavljaško, grapefruitovsko, tudi razpuščeno, zlasti kadar se do konca razživi igralsko ljubiteljstvo. Glavni vlogi sta Svete in odigrala z zavestjo o komičnem paru, ki ga povezuje kontrast - v korpulenci, pa tudi v hitrosti, gibljivosti;
prvi je bil zvit, prepričan o lastni zvijačnosti, z gibanjem, ki kot da ima središče (za ravnotežje) nekje izven telesa, drugi nekako dobrodušen in statičen, okoren in naiven.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani