nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1999, poved v sobesedilu:
Podatek, da je bilo posnetega za več kot sto ur materiala, pa tolče celo večino ikonoklastičnih ekscentrikov tipa ali Von Stroheim, da ne omenjamo nujne in fascinantne tehnične perfekcije v vsakem pogledu.
Žal je Tanka rdeča črta ena sama dolga lamentacija o smislu in paradoksu vojne v osrčju pacifiškega raja; da bi to ugotovili, ne potrebujemo treh mukotrpnih ur, povrhu posejanih z meditacijskimi off-glasovi večine protagonistov, s povsem nepotrebnimi flash-backi ter estetskimi vložki iz živalskega in rastlinskega cesarstva, medtem ko pred nami v izmenah paradirajo hollywoodski zvezdniki, ki še vedno mislijo, da bodo umetniki, če za sindikalno plačilo nastopajo v filmu kultnega, po dveh dekadah oživelega režiserja, ki mu za presežek znotraj žanrskega filma manjka prav rutina, vsakodnevni »«. Tanka rdeča črta je zato na simbolni ravni videti kot tipično slovenski film - režiser je zaradi predolgega (prostovoljnega) čakanja na nov projekt vanj zmetal vse, kar ga je težilo
zadnjih dvajset let, vse simbole, zgodbe in spomine, tehnična popolnost pa jim je dala podobo monumentalnih razsežnosti, tistega ključa torej, ki prinaša oskarjevske nominacije.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani