nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1999, poved v sobesedilu:
Lahko je meni govoriti, ko pa sem ‒ razen v podnajemniških letih ‒ doslej vedno stanoval v domnevno spodobnih predelih mesta, kjer ni bilo omembe vrednih ekscesov ne v stanovanjih ne na stopniščih ne v soseskah. Kljub temu pa se spomnim, da so nam recimo iz predsobe gasilci črpali fekalije, ker so zgornje sosede metale vložke v stranišče in se je vse zamašilo in je bilo treba razbiti pol stanovanja; da je kdaj kdo vreščal skozi okno in pijan lomastil po stopnišču ali prašil petarde z balkona; da sem bil kot otrok včasih na dvorišču v slabi družbi vrstnikov; da so z ropotajočimi pralnimi stroji rogovilili v urah cenejše elektrike; da so nam na okenske police metali cigaretne ogorke in nekajkrat celo bruhali; da so občasno prirejali divje zabave s hrupno glasbo in še hrupnejšimi gosti (kar sem resnici na ljubo večkrat zakrivil tudi sam); da so usmrajali stopnišče z zažganim cvrtjem in supergami, puščenimi na predpražniku; da so hoteli biti prijazni
tako, da so me vlekli v svojo grdo opremljeno luknjo na šnops, čeprav smo se komaj poznali; da so poslušali glasbo, ki je bila všeč samo njim; in tako dalje vsega po malem ‒ kakor hitro se nismo brigali samo zase in živeli svoj lajf med štirimi stenami.
Ne spomnim se, ali so (bila) ta moja bivalna okolja nacionalno čista, ker se o tem nikoli nisem spraševal.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani