nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1999, poved v sobesedilu:
Nič lažjega pravzaprav kakor posneti dokumentarec o zloglasnem lokalu, v katerem so se od konca šestdesetih do začetka osemdesetih zbirali sprva nadobudni originali, pozneje pa vedno bolj tragikomične kopije samih sebe in drugih: skratka ves nizko-visoko mešani izsek ljubljanskega (in naknadno ljubljanskega) meščanstva ‒ ne nujno tudi urbanega ‒, ki je do danes vsaj nekoliko postarano, če že ne tudi odraslo. Šumijevci so ljudje, med katerimi je dandanes veliko znanih in priznanih po tem, kar so v življenju dosegli, veliko pa tudi takih, ki so slavni samo kot nekdanji Šumijevci, ker so bili pač zraven, ko je bila zasedba Filozofske, ko so se pojavili Pekarna, OHO, Glej... ‒ ali preprosto, ko je za zbijal svoje verze ali štose (oziroma oboje hkrati).
Iz drugih, resda manj sočnih, a racionalno preverljivejših virov slovenske kulturne zgodovine je seveda jasno, da ni bil postojanka tipa Le Tabou, Café de Flore, Lipp, Les Deux Magots ‒ da center Ljubljane od Filofaksa do
Filharmonije v sedemdesetih skratka ni bil kak tik povojni-Germain-des-Prés.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani