nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1999, poved v sobesedilu:
Frančičeve izstopajoče literarne osebe, tiste, ki prihajo v konfliktne odnose, so brez krivde, za njihov položaj je kriva kvečjemu njihova posebna občutljivost, zaradi katere se ne znajdejo v zaostrenih bivanjskih razmerah, pa seveda razsutost, razdrobljenost sveta in njihove samopodobe, ki jim nenehno onemogoča delovanje, ki jih (večinoma) ustavlja takrat, ko bi se morali postaviti zase. Prav zaradi tega spora med lepo dušo in grdim, umazanim, zlim svetom je pisec socialne romantike; osebe, ki so boljše od večine, bolj izpostavljene in občutljive od tistih, ki jih obkrožajo, postavlja v socialno zaostreno in marginalizirano okolje, pri čemer se ne izogiba drastičnim primerom iz socio- in psihopatologije.
V zbirki Shizo so bistveno boljše tiste zgodbe, v katerih so vzvodi represije, družbenega pritiska na osebe, bolj abstraktne, neotipljive, tiste zgodbe, v katerih prevladuje neimenovana in nedoločna, zatohla družbena klima, na primer naslovna; v hipu, ko dobi usoda kruta
otipljivo, prepoznavno obliko, predvsem takrat, ko se ta veže in zlepi s stereotipnimi tranzicijskimi resnicami o ideološkem preoblačenju obkoritnikov, delujejo zgodbe naivno, pa tudi tavtološko, pri čemer parazitirajo pogovorna obča mesta.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani