nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1999, poved v sobesedilu:
Ker je poezijo - če je že ne pišemo sami - bolje brati, kot o njej pisati, pustimo še nekaj teh »prekletih« usod, naj nam grejo do živega. Na primer (1884-1937: študiral je tehniko v Pragi ter nato v Švici; bil je pariški dopisnik čeških časopisov; 1914 mobiliziran in poslan na srbsko fronto, po živčnem zlomu leto kasneje oproščen vojaške službe; kasneje spet pariški dopisnik, živel je v prostovoljnem izgnanstvu, zunanjem in notranjem; spada med najbolj komplicirane pesnike, eksistencialistični lirik, razkrival je iracionalno, podzavest.
Časovno še bližji nam je Blatny (1919-90), sin pisatelja Leva Blatnega; študiral je na filozofski fakulteti, l. 1948 se ni vrnil iz Anglije, kamor ga je poslal Sindikat čeških pisateljev; po gonji komunističnih občil se je duševno zlomil, nekaj časa delal za BBC, l. 1954 se je za vedno umaknil v zavetje londonske psihiatrične bolnišnice; ves čas je pisal pesmi in pesmi so končevale v smeteh, dokler se l. 1977 ni začela zanj
zanimati medicinska sestra, ki je zaslutila - četudi ni razumela -, da njegovo vsakodnevno pisanje v šolske zvezke ob skodelici čaja niso ničvredni zapiski blazneža, in je začela zbirati te pesmi na meji med norostjo in absolutnim; Blatny velja za enega najbolj očarljivih čeških lirikov, za pesnika poetične igrivosti in nadrealistične domišljije, melanholično opeva predvsem izgubljeni raj otroštva in rodno.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani