nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1999, poved v sobesedilu:
Kar pomeni, da bo v enem primeru svojega tipa ( Lynch) ujela z ljubimko (Jeanne Tripplehorn), v drugem pa ne, a bo zato srečala novo simpatijo. Od inteligentnega scenarista se med drugim pričakuje tudi korekten, pošten odnos do gledalca, predvsem pa pisec običajno predvideva, da bo njegov umotvor spremljal približno razgledan obiskovalec, ki mu bo brez težav uspelo ločiti med eno in drugo, Howitt pa se obnaša, kot da je njegov film namenjen mentalno zaostali publiki, ki zato takoj potrebuje »madež,« s katerim jo bo sposobna ločiti - najprej obliž, ki ga »zamujena« faše po uličnem ropu, nato pa kar skrajšana in prebarvana pričeska, ki si jo Howitt omisli za v »prevarani« polovici zgodbe.
Howittov scenarij tako ni izviren ne formalno, še manj pa historiografsko, saj veliko raje gledam teatrsko izvedbo »problema« v režiji Resnaisa (Smoking/No Smoking, 1993), kjer režiser v turnirski logiki (če se izrazim v športni terminologiji) prikaže vse možnosti razvoja naracije po
principu »kaj bi se zgodilo, če ...«, da ne omenjam sijajnega dosežka Kieslowskega, ki je s Slučajem (Przypadek, 1982) - kjer junak, Vitek, v treh različnih interpretacijah (kot politični aktivist, opozicionist in vernik, zdravnik) lovi vlak, da bi nazadnje, ironično, v vsakem primeru umrl v letalski eksploziji - utegnil neposredno inspirirati scenarij Howitta. Helenini ljubezni je klasičen pretenciozni projekt, ki se je zbal lastne intelektualne »veličine,« zato sprejel pravila trga in se kar sam spoliral ter prilagodil okusu množice.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani