nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1999, poved v sobesedilu:
Ponoči pa se mi je v polsnu na lepem odprlo: če je prvi del metafora o zmagoviti ljubezni, je drugi metafora o njeni neogibni končnosti - pa tudi o tem, kako jo ljudje hočeš nočeš, vede ali nevede, transcendiramo, pri tem pa nam pride prav vsak izgovor, vsako samoslepilo. Ali ni laž, v katero skuša Benigni zazibati svojega otroka - češ da sta zgolj udeleženca v skrivni veleigri, ki bo zmagovalcu prinesla 1000 točk in za nagrado čisto pravi tank - povsem enaka Hoddleovi zamisli, le da je kazen zamenjana z nagrado? In ne le Hoddleovi, ampak sploh vsaki veri, ki izravnava temeljno krivičnost življenja - jasno, ne samo krivičnosti socialnih in genetskih in zgodovinskih razlik, v katere smo vrženi z rojstvom, ampak že samega dejstva, da življenje nepreklicno plačamo s smrtjo in da smo zdaj v ljubezni združeni, potem pa bomo v smrti ločeni - z obetom nagrade?
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani