nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1999, poved v sobesedilu:
O Kocbeku sem nekoč že mislil pisati, predvsem o njegovih novelah Strah in pogum, opozoriti (ne glede na njihovo literarnohistorično vrednost) na njihove pomanjkljivosti in tako uravnotežiti zgodovino (ki najprej anatemizira, potem pa postavlja na piedestal), pa doslej nisem utegnil - sicer se pa kar se le da ogibam pisanja o rečeh iz kulturne sfere.
Potem so tu še razni oziri - ne gre le za to, da sta bila in tatek prijatelja in somisleča, ali za to, da sem se kot otrok valjal z Jurčkom na preprogi v njihovi dnevni sobi, kot študent pa med zasedbo Filofaksa zganjal norčije z, ali celo za to, da sem nazivni boter Juretovemu sinu, ampak me predvsem moti, da bi se šel ikonoklasta, ko imam pa Kocbeka za enega redkih naših avtorjev, ki jih je mogoče z užitkom brati, še posebno pesmi (jaz, ki mi je poezija sicer sumljiva, da od živečih lahko berem samo in in!), pa tudi Tovarišijo in Listino. Skratka, ne bi rad, da se me kot svojega opravičevalca polastijo nasledniki
tistih Kocbekovih preganjalcev, ki niso bili vredni niti, da bi mu čevlje polizali...
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani