nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1999, poved v sobesedilu:
V Mušičevih podobah smrti vsak prizor govori o življenju, ki pa ni način osebnega izraza, marveč sega čez sleherno individualnost in presega vso bolečino kot spoznanje onkraj smrti, ki povsod občuti življenje, četudi spremenjeno v spomin, s katerim so prežarjeni vsi umetnikovi poznejši živi starci, poduhovljeni avtoportreti ali dialogi v tišini ateljeja. Isto zamolklo zgodbo molče pripovedujejo tudi prosojne slikarjeve Benetke, interieri in cerkve, v katerih je spoznanje prav tako dvignjeno od boleče prizadetega čutenja življenja, v katerem zamre sleherna beseda, v bližino božje prisotnosti, v čistost bivanja, ki je onstran dobrega in zla, spokojno v strmenju, nič več preprosto človeško čudenje, marveč posvečeno zrenje v skrivnost, ki dobiva že religiozen nadih samote, skozi katero se razgrinja duhovna navzočnost nekdanjih živih.
Tako ustvarjalno razodetje je lahko dozorelo le v pogledu do kraja poduhovljenega človeka, ki ga je
globina doživljenega pripeljala v najbolj krhko duhovno bistvo; tu motivi živijo v onstranski tišini in napolnjujejo navidezno praznino z gosto nasičeno, a docela prosojno polnostjo, v sanje pretopljeno stvaritev duha.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani