nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1999, poved v sobesedilu:
V neposrednosti motivov z otovorjenimi konjički in skalnimi pokrajinami so zajeti trajnost mita ter odrešilnost tišine in samote, ki jo odgrinja pogled, obrnjen od civilizacije v prvinsko bivanje človeka in narave; oba - človek in narava - pa sta se združila v pozneje oživelih podobah dachavskih trupel, ki so kot slike otrplih ostankov življenja, ljudi ali debel, pričevanje o življenju, v katerem se je strašna groza minulosti meditativno umirila v spoznanje, da se smrt spreminja v pokrajino življenja in da vse dozoreva za isto večnost.
V Mušičevih podobah smrti vsak prizor govori o življenju, ki pa ni način osebnega izraza, marveč sega čez sleherno individualnost in presega vso bolečino kot spoznanje onkraj smrti, ki povsod občuti življenje, četudi spremenjeno v spomin, s katerim so prežarjeni vsi umetnikovi poznejši živi starci, poduhovljeni avtoportreti ali dialogi v tišini ateljeja. Isto zamolklo zgodbo molče pripovedujejo tudi prosojne
slikarjeve Benetke, interieri in cerkve, v katerih je spoznanje prav tako dvignjeno od boleče prizadetega čutenja življenja, v katerem zamre sleherna beseda, v bližino božje prisotnosti, v čistost bivanja, ki je onstran dobrega in zla, spokojno v strmenju, nič več preprosto človeško čudenje, marveč posvečeno zrenje v skrivnost, ki dobiva že religiozen nadih samote, skozi katero se razgrinja duhovna navzočnost nekdanjih živih.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani