nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1999, poved v sobesedilu:
Ob sodelovanju dramaturginje Doma in lektorja je režiser dogajanje vodil od kuhinjskega realizma, za katerega je funkcionalno sceno z večpomensko uporabljenimi standardnimi kuhinjskimi elementi zasnoval scenograf Pepi, k domišljijsko odprti asociativni odrski metaforiki, s katero je ustrezno odpiral potreben »prostor« za presenetljivo optimistično razrešitev dogajanja. S protagonistko (pri preobrazbi ji je bila v pomoč zamenjava dolgočasnega sivega dvodelnega kostima oziroma rožastega kuhinjskega predpasnika z mladostno rumeno poletno obleko, kostumografka je bila) je režiser premišljeno iskal asociativno pomenljiva razmerja med gospodinjskimi opravili in okruški njene življenjske zgodbe, da so nastajali med besedami in akcijo humorni in ironični (nad)pomeni.
je v naslovni vlogi z različno stopnjo prepričljivosti preigrala vrsto pojavnih podob na notranje razgibani poti od životarjenja osamljene žene in matere do znova radoživo odprte in samozavestne ženske.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani