nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1999, poved v sobesedilu:
kot Klient in Nešo kot Dealer sta bila najuspešnejša takrat, kadar sta se drug od drugega odvrnila in izgovarjala svojo »težko« poezijo nekam v »eter«, v zrak nad mestnimi strehami, ki je pravzaprav edina ustrezna metafora za brezno, v katerem ju je kot subjekta zalotil konec »časa«. Pri tem se je z bolj ležernim in nekoliko posmehljivim načinom bolje znašel, pa je svoje replike velikokrat pretirano obremenil z emotivno težo, ki se je v trenutku, ko je bila izrečena, pokazala za neustrezno in igro prestavila na tla, ki niso njena. Tako smo v tej slabo razvidni mariborski uprizoritvi le redko začutili značilno koltèsovsko hrepenenje, katerega nosilci so divji, neukročeni liki, ki pa kljub surovosti in pristajanju na robu mrzlično iščejo človeško bližino, celo čisto »navadno« roko, ki bi se je lahko oprijeli in tako našli izgubljeni smisel.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani