nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1999, poved v sobesedilu:
Dejanje v njej ne poteka kot nekakšna fabulativno razbita refleksno psihološka pripoved, temveč kot poetična meditacija v dolgih eksistencialnih amplitudah (čeprav njihov ritem - paradoksalno - določa divje utripajoče srce), ki jih ni mogoče razčleniti na elementarne dele, temveč je predvsem treba definirati njihov enoten ontološki naboj. Prostore med enim in drugim psihološko-realističnim signalom, ki so nesorazmerno posejani po igri, je torej treba gledališko napolniti z zavestjo o lastni eksistenci, ki jo poetizirana samota razgalja do dna.
Samota bombažnih polj je za mladega režiserja nedvomno težek gledališki zalogaj.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani