nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1999, poved v sobesedilu:
To igro - med slepim, hromim, toda nedvoumno gospodujočim Hammom, brez moči odloženim v invalidski voziček, Clovom, služabnikom, ki mu streže s fatalno privrženostjo, a tudi z nemočno jezo in sovraštvom; in med starima dvema, očetom in materjo, ki sta brez nog vsak v svoji kanti za smeti, že vsa dementna, a še zmeraj, edina, z neko nemogočo ljubeznijo pripeta drug na drugega - speljejo novogoriški igralci kratko in malo briljantno dosledno od začetka do konca. - svojega Clova kot groteskno togo poskakujočo figuro klovna s komičnim, zdaj vzkipljivim, potem spet nebogljenim falzetom, šemasto pokroviteljsko starico Nell, kakor da se v svojem smetnjaku z zamolklo živo govorico vzdiguje z odsekanimi kretnjami iz zagrobja, svojega Nagga kot groteskno bradato karikaturo, a s presenetljivo nežnim plahutanjem dlani in prstov, ki že samo pove vse o ždenju bivšega očeta med smetmi. In kot, hromec-slepec, edini povsem stvaren, s polcilindrom nad praznimi očmi, z brezhibno elegantno
obleko in gosposko gestikulacijo - ravno tako do zadnje podrobnosti premišljena, mojstrsko sestavljena figura katastrofičnega človeka.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani