nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1999, poved v sobesedilu:
Čeprav so vrata in visoko v stenah dvoje oken, od tod ni mogoče oditi nikamor in zunaj ni mogoče zaznati ničesar, vse je sivo, »svetločrno«. Vse, kar sploh še je, je tu - očitno in nedvoumno stisnjeno v to mračno mogočno »zaklonišče«, hkrati pa je vse, ravno tako očitno in nedvoumno, tu samo še gledališče - teater, ki prikazuje samo še tragikomičen »konec igre«.
To igro - med slepim, hromim, toda nedvoumno gospodujočim Hammom, brez moči odloženim v invalidski voziček, Clovom, služabnikom, ki mu streže s fatalno privrženostjo, a tudi z nemočno jezo in sovraštvom; in med starima dvema, očetom in materjo, ki sta brez nog vsak v svoji kanti za smeti, že vsa dementna, a še zmeraj, edina, z neko nemogočo ljubeznijo pripeta drug na drugega - speljejo novogoriški igralci kratko in malo briljantno dosledno od začetka do konca.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani