nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1999, poved v sobesedilu:
Beckett človeka ne banalizira in ga ne reducira na telo, piše: problem ni v tem, da ostane človeku nazadnje samo telo, ampak v tem, da brez telesa ne more, kajti to je njegov »materialni vzrok« in v tem seveda pogoj za vse, kar nekdo v življenju stori in pomeni. Telo je v Beckettovih igrah »točka pogleda«, optika in kriterij, ki pokažeta človekov bedni, dejanski in poslednji facit...
Tako gre v Koncu igre za »dramo« tistega najbrž neizogibnega trenutka pred koncem, ko ni nič, kar je človek v življenju storil in pomenil, več njegovo, ampak le še stvar drugih; ko razen smešno grozljivo nebogljenega telesa človeku ne ostane drugega, kvečjemu še razbiti, groteskno senilni drobci spomina na nekaj, kar je nekoč »morda« bilo in česar nikjer ni več.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani