nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1999, poved v sobesedilu:
Podobno kot v klasičnih tragedijah; poznavalci (npr.) ugotavljajo, da je Beckett patos stare tragične igre prignal do konca in v tem smislu upravičeno, mogoče kot zadnji v liniji, ki teče od do Ibsena, obveljal za »klasika«. Beckett tragične resnice ne pripisuje več tej ali oni transcendentni sili, ki bi gospodovala nad človeškim bitjem, določala meje njegove svobode in sankcionirala njegovo nadutost, oziroma subjektivistično samo-voljo, pač pa jo odkrije kot imanentno in nepresegljivo dejstvo človeškega življenja samega.
V Koncu igre ne gre več za religiozne, etične, zgodovinske, družbene itd. ideje in imperative, ki naj jim bo človek pokoren in zaradi katerih trpi (ali povzroča trpljenje drugim), pač pa za tisti poslednji položaj, v katerem se v nekem trenutku najbrž znajde vsakdo - ko se pokaže, da so vrednostni sistemi dvomljivi in da je človek v zadnji konsekvenci dejansko »obsojen« le na svojo telesnost, mizerno idiotsko odvisen od svojih organskih moči.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani