nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1999, poved v sobesedilu:
V prejšnjih časih je bil 8. februar kdaj pa kdaj tudi zanimiv politični barometer razmerja moči med literarnimi žiranti, nekakšnimi predstavniki skrivne civilne družbe, in okorelo nepopustljivostjo oblasti (spomnimo se trdih »pogajanj«, ki so segla do najvišjih slovenskih politikov, preden je bila leta 1964 nagrada podeljena Kocbeku, ali nelagodja - tedaj sicer že bistveno bolj »razrahljane« - partijske vrhuške dvajset let kasneje, ko jo je prejel Vitomil) in bržkone je bil prvi kulturni minister demokratične Slovenije precej površen, ko je leta 1991 v slavnostnem govoru kar vse nagrajence označil kot »kulturniške podložnike«, ki jih je neka družba pač »poplačevala«; »plačilo« je bilo nemalokrat izsiljeno in potem izročeno s figo v žepu ...
Vzporedno z umikanjem (izrinjanjem?) politike z območja kulture pa so se začela zglajati tudi nasprotja med »tradicionalisti« in »modernisti«, ki so bila zadobila, če se jih spomnimo danes, dokaj paradoksalne razsežnosti: zagrizeni
»konservativci« (ki bi jim, vsaj večini, sicer stežka pripisali politikantske namere) so svoja tradicionalistična estetska merila, hoté ali nehoté, ponujali tudi v bran revolucionarnih izročil, ko so v različnih javnih prerekah udrihali čez moderniste; ti so namreč bili, v očeh avantgarde delavskega razreda, nekakšna izpostava reakcionarnih sil, praktiki zahodnjaškega absurda v svetu, ki je vendar poln rdeče obarvanega smisla ... Z nekaj občutka za simboliko in veselja do patetike bi lahko za »dan literarne sprave« med včasih hudo nasprotnima stranema navedli kar 17. julij 1988, ko se je po dolgih letih podal - na povabilo tedanjega predsednika - v Društvo slovenskih pisateljev, kjer so bili vendar že lep čas »na oblasti« modernisti, in se v zgodovino zapisal tudi kot zadnji govornik na protestnem literarnem večeru dan pred začetkom glavne obravnave proti četverici na vojaškem sodišču v Ljubljani.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani