nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1999, poved v sobesedilu:
Vendar ne neartikuliran glas, temveč visokorazčlenjen in oblikovan izraz notranjosti, v katerem je skrita dolgoletna izkušnja. Torej glas kot duh, kot modrost, celo kot svetost ...
Ali morda še dlje: »staremu« igralcu »na koncu« ostane samo še prezenca, torej navzočnost na odru, ki že sama po sebi nosi v svoji ontologiji gledališče kot tako, vlogo ali polno eksistenco, ki nas nagovarja že samo s tem, da je?
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani