nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1999, poved v sobesedilu:
Kar v Črni mački zares šteje, je ozadje, tisto, česar v scenariju običajno ne najdete in je zgolj stvar režiserjeve lucidnosti ter erudicije. Kusturičev film namreč kar razganja od citatov, vsajenih pravljičnih in mitoloških »posvetil« (od in obujenja dalje ...), ki so, jasno da, vstavljena mimogrede in nevsiljivo, ne da bi motila »veliko naracijo«; povedano drugače, tako baročnega, že kar »herojsko« nabuhlega, a hkrati preprostega filma smo deležni le redko - kot bi že tako poskočno play ploščo vrteli na 78 obratov, ploščo, ki predvsem spoštuje (kinematografsko) tradicijo.
Čeprav v filmu zlahka prepoznamo avtorje, ki jih ima Kusturica rad (poetični realisti, Vigo, Fellini, Kubrick), je najlepši prizor filma vendarle nevestin beg skozi drevesni nasad, ki tako spominja na krasni finale Kiarostamijevega Pod oljkami (Zir-e darakhtan-e zeytun, 1994), na beg prav tako nesojene neveste skozi oljčni nasad, prizor torej, ki se v Črni mački sicer sprevrže v tarantinovski
revolveraški »stand-off,« a kaže, da je tudi Kusturica spoznal, da je vdor dokumentarnega v fikcijo, ki ga v devetdesetih diktirajo iranski režiserji, prava formula; to dokazujejo, prvič, naturščiki, ki skoraj izključno zasedajo igralsko ekipo, drugič, realne lokacije snemanja, in tretjič, ideja dokumentarca (sprva je nameraval posneti film o »trubačih« iz Podzemlja), iz katere se razvije narativni film.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani