nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1999, poved v sobesedilu:
Nekateri so se ga namreč naveličali, njegovih ciganov, balkanskih štosov, non stop godbe, sanjskih sekvenc in vsega, kar spada v njegov ustaljeni imaginarij.
Kusturica (in njegov genialni scenarist), kar se mene tiče, prvič, ne prodaja starih štosov, drugič, ne blefira, in tretjič, v vsem, kar se nekaterim zdi »že videno,« presega svoj priznani opus, in če dodam še povsem kmečko pripombo, da se v kinu nisem tako iskreno narežal od časov italijanskih južnjaških komedij, kakšnega Monicellija, se pravi od filmov s sredine 70. dalje, potem ni vrag in pretirano, če rečem, da gre za prvo komedijo 90. let - s pripombo, da Kusturičev film sploh ne starta s pozicije komedije oziroma se nima za eno izmed njih.
Kusturičevo dveurno rafalno rajanje nedvomno kaže, da je mojster postmodernistične lepljenke, ki se ne ozira na očitke, o ponavljanju: tu je hitra, veseljaška glasba, ki ne preneha nabijati niti ob smrti, tu so pravljični, fantastični prizori, s katerimi »rešuje«
nerazložljivo, tu so vsa tista pretiravanja, ki so bila vedno verjetna in prepričljiva prav zaradi spontanosti.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani