nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1999, poved v sobesedilu:
To mu je omogočilo enotno prizorišče (v izvedbi scenografinje) - skrivnostno temačen in hkrati blesteč prostor med stebri, v katerem se med zatemnitvami in ostrimi svetlobnimi rezi, podprtimi z odličnimi glasbenimi klicaji Žareta, dogodi vse, kar je pri Shakespearu razpostavljeno po vsemogočih sredozemskih krajih med Aleksandrijo in Rimom - tako kabinetne manipulacije oblastnikov kot vojaški spopadi, politične intrige in izdajstva, umori in samomori. Pa seveda tudi vsa tista divja, dvoumno spremenljiva, samouničevalna ljubezen med rimljanskim mogočnikom in egipčansko »kraljevsko mrho«, v kateri je težišče Shakespearove tragedije, ki pa ostaja - po logiki same stvari - tudi nekje na obrobju, če ne sploh zunaj režiserjevega tako zelo poudarjenega »aktualizacijskega« interesa - in ki prevlada tudi v tej predstavi.
To ljubezen med in Kleopatro, ki je - kot vse drugo v tej Shakespearovi »zgodovinski« igri - odločilno zaznamovana z bojem za moč in oblast »nad vsem svetom«,
hkrati pa ga presega; to noro, sprva docela svobodno, nepreračunljivo, »politično« pa seveda nevzdržno strast med mogočnežema nasprotujočih si imperijev; to ljubezen, ki gre v nič in dvojen samomor, ko ljubimca nista več mogočneža, ampak poražena in osramočena le še onadva sama, igrata in z občutljivostjo in frivolnostjo in tudi s samouničevalno fatalnostjo, vseskozi tako, kot je treba.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani