nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1999, poved v sobesedilu:
O taksistih krožijo razne zgodbe. Med uporabniki je slišati, da mnogi cene zaokrožujejo mimo taksimetra, da nevedneže ali rahlo okajene vozijo po kar nekaj kilometrov daljših »bližnjicah«, da jih je treba dolgo čakati, da ne obvladajo osnov lepega vedenja in so neprijazni, za nameček pa še, da ima vsak drugačen avto, od katerih so mnogi za taksiranje neprimerni, pa še, da vsaj v Ljubljani številni vozniki niti ne poznajo mesta in jim mora potnik sam razlagati, kje naj vozijo.
Toliko o glasu ljudstva, taksisti pa naj bodo, kakršni že hočejo, redki, ki potarnajo, pa v kratkem času natrosijo zgodb o potnikih, da gredo poslušalcu lasje pokonci - od natreskanih potnikov s »prtljago« v tonah, ki jih mučijo živčni napadi, ki bruhajo, o drogirani mladini, ki sama ne ve, kam bi rada in potem taksist tava po mestu in ne ve, kje bi potnika odložil, ko pripelje na naslov, pa tam skoraj kamenje vanj mečejo in ga podijo proč, o potnikih, ki
izsiljujejo in so brez denarja ali pa nočejo plačati, pa nekateri bi se kar pretepali ...
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani