nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1998, poved v sobesedilu:
Stoji kamnita miza - knjiga odprta, svinčnik in krivček, ki ga je ošpičil, - , v tihem zavetju senčnatega vrta, okinčana z zbledelim drekcem ptičjim, in čas stoji - in veter se je ustavil - in palček mavčnat, sin ponosni kiča, in ladja v mrčnati morja daljavi in kar nam je obljubil naš Zveličar in sleherna bil trave v nebes mili stoji, tako rekoč vanj raste, zdaleč, petelin, vzmahujoč spočito s krili - kure okrog so gledat ga obstale -, stoji na gnoju, vse stoji za hipec, ko se zalotiš, še s sledjo nasmeha, 'Živim in bom umrla -', - in iz sinica spet se peti ne upeha.
Za vselej je zastal otrok pred hišo in naglo stekel proč - za vselej, deček. Odrastel bo, vzhrumel in se utišal, potoval, ljubil, skusil sreče, tu stal, se staral, sam imel otroke; bahatil se; in stradal v suhih letih; in živel; in strmeč v noči globoke še upal, ded že, v zvezde poleteti s prostosti perutnicami; in tu stal; zamišljen molčal v sneg; stal pred seboj; si točil časa in nesmisel hrustal,
brezzobec; vselej, nikdar in nocoj tu dlje od vseh zamišljenih daljav; in mrzlo ilo gluh na parah ležal - po temnem cvetju bo žehtela veža -; in deček navsevdilj pred hišo stal.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani