nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1998, poved v sobesedilu:
Zvečer v prepišni predmestni pasaži, mladenka, pomnim, tiho igra na flavto - nizki, svetli megličasti pejsaži -, ko da ne sliši ulice in avtov, ko da jih ni in ko da tudi nje ni (in kdor prisluhnem: kaj je, kar je mene?), le neresnično, v umišljije peni nižave zgolj, k obzorju položene za vselej, in napol miže, z napevom ne v sluhu, prej ščemečim v hrbtenjači, kot pozabljenje, dlje hiteč oklevam - ali, natančneje: navzrit koračim - samoten po edinosmerni poti človeški in čas mokro pod nogami se vdaja in odprt zija naproti zemeljnat grad za mrzli sen nevzdramni. Stoji kamnita miza - knjiga odprta, svinčnik in krivček, ki ga je ošpičil, - , v tihem zavetju senčnatega vrta, okinčana z zbledelim drekcem ptičjim, in čas stoji - in veter se je ustavil - in palček mavčnat, sin ponosni kiča, in ladja v mrčnati morja daljavi in kar nam je obljubil naš Zveličar in sleherna bil trave v nebes mili stoji, tako rekoč vanj raste, zdaleč, petelin, vzmahujoč spočito s krili - kure okrog so
gledat ga obstale -, stoji na gnoju, vse stoji za hipec, ko se zalotiš, še s sledjo nasmeha, 'Živim in bom umrla -', - in iz sinica spet se peti ne upeha.
Za vselej je zastal otrok pred hišo in naglo stekel proč - za vselej, deček.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani