nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1998, poved v sobesedilu:
Vsaka črta, vsaka poteza, vsak lik, ki ga prepoznamo (ali pa tudi ne, saj so skrivnostne, nemimetične oblike tiste, v katerih se udejanja slikarjeva domišljija kot nasprotje posnemanja videza stvari), je zategadelj presežek mrtvila praznine, potrditev ustvarjalne volje, ki se mora prebijati skozi zidove dvomov in se najti v celoti, ki omogoči razbiranje posameznih detajlov, njihovih simbolnih pomenov in prikritih vzgibov, iz katerih so vstopili v podobo, postali vidni. Vrisi, grafizmi, kolažni elementi, fotografije, reliefni nanosi, črtne sheme, ki sestavljajo vidni repertoar Stupičevih slikarskih kompozicij kot pendant osrednjemu motivu, se v različicah in spremenjenih kontekstih pojavljajo na umetnikovih skicah, risbah in akvarelih (pomenljiv in razmeroma obsežen izbor tovrstnega gradiva dopolnjuje tudi tokratno postavitev v Kolizeju), ki so sicer samostojne likovne entitete, vendar vsaka na svoj način povezane s slikarsko problematiko, ki ji je bil mojster z vso bitjo.
Skepsa, s katero se je loteval svojega dela v prizadevanju, da bi dosegel istovetnost slikovnega prostora in slikarske vsebine, ga je pripeljala do spoznanja, da v slikarstvu ni ločenih vprašanj, niti delnih odgovorov, kajti nobena slika ne more slikarstva zaključiti, povzeti vsega, kar je bilo dotlej narejenega.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani