nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1998, poved v sobesedilu:
Redukcija kolorita na nekaj odtenkov bele in modre nas prej kot na zanikanje barve usmerja k njeni absolutizaciji v najglobljem smislu, namreč k pojmovanju bele kot vsote vseh barv, ki je hkrati začetek in konec, vse, kar je vmes, pa je negotovo in nikoli dokončno. Vsaka črta, vsaka poteza, vsak lik, ki ga prepoznamo (ali pa tudi ne, saj so skrivnostne, nemimetične oblike tiste, v katerih se udejanja slikarjeva domišljija kot nasprotje posnemanja videza stvari), je zategadelj presežek mrtvila praznine, potrditev ustvarjalne volje, ki se mora prebijati skozi zidove dvomov in se najti v celoti, ki omogoči razbiranje posameznih detajlov, njihovih simbolnih pomenov in prikritih vzgibov, iz katerih so vstopili v podobo, postali vidni. Vrisi, grafizmi, kolažni elementi, fotografije, reliefni nanosi, črtne sheme, ki sestavljajo vidni repertoar Stupičevih slikarskih kompozicij kot pendant osrednjemu motivu, se v različicah in spremenjenih kontekstih pojavljajo na umetnikovih skicah, risbah
in akvarelih (pomenljiv in razmeroma obsežen izbor tovrstnega gradiva dopolnjuje tudi tokratno postavitev v Kolizeju), ki so sicer samostojne likovne entitete, vendar vsaka na svoj način povezane s slikarsko problematiko, ki ji je bil mojster z vso bitjo.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani