nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1998, poved v sobesedilu:
Že na videz zelo nedolžna obveza o skrbi za starše pri tem trči ob paradoks človeškega videza (na primer človeškega obreda, ki je sicer dobro viden, vendar ni povsem resničen) in človeške resnice (na primer solidarnosti, ki je sicer resnična, vendar slabo vidna). Kljub temu se zdi, da četrta zapoved v kombinaciji s prvo trojico omogoča smiselno duhovnost v razmerah stabilnih, tesno povezanih, tradicionalnih človeških skupnosti, ki potrebujejo enega, medsebojno solidarnost in vzdrževanje tradicij - osnovo za te zadnje je mogoče izpeljati iz nekoliko razširjene interpretacije četrte zapovedi, ki spoštljiv odnos do staršev preslika v spoštljiv odnos do tradicije.
Nekaj drugega pa so seveda razmere v urbanih, nevrotično razbitih človeških skupnostih, ko človek v prvi skupnosti zajtrkuje, v drugi dela, v tretji sestankuje, v četrti gre na kosilo, v peti na zabavo, v šesti na tenis... in je seveda ves zmeden od vprašanj, katere so njegove »prave«, nadinteresne, božje skupnosti
in katere zgolj interesne, manj pomembne skupnosti, ki bi jih bil človek v imenu interesov »pravih skupnosti« pripravljen tudi razbiti ali še kaj drugega...
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani