nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1998, poved v sobesedilu:
Slovenski knjižni sejem je pravzaprav nekakšen rezervni praznik tukajšnje knjige, založništva, knjigotrštva, tiskarstva in drugih knjižnih servisov, nekaj malega kajpak tudi avtorja in bralca - kot tak, torej s svojo ne do konca izdelano, bolj prisilno prigodniško podobo pa sam na sebi ponuja v premislek nekaj ne ravno novih tem.
Za začetek lahko navržem, da najbrž niti ni potrebna taka prireditev, da bi se znova zavedeli, kolikšna silna količina knjig je vsako leto ponujena slovenskim bralcem: žirija za Jenkovo nagrado je na primer pred dnevi sporočila, da je le v dveh letih menda izšlo kar dvesto osemdeset pesniških zbirk, običajna številka se vrti okrog sto petdeset, podatek statističnega urada za lansko leto na primer pravi, da je izšlo vsega skupaj okrog dva tisoč petsto slovenskih knjig. Tem lepim številkam je vsaj delno nastavila zrcalo Delova pomladna anketa, ki je postregla z manj »prestižnimi« podatki, namreč da si
približno dve tretjini anketirancev lani nista izposodili v knjižnici niti ene knjige, nekaj več kot polovica vprašanih v lanskem letu ni kupila niti ene knjige, vsaj eno knjigo je lani prebralo sicer skoraj sedemdeset odstotkov vprašanih, okrog tretjina pa nobene.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani