nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1998, poved v sobesedilu:
Tarkovski je bil v navzkrižju s »sovjetskim idealizmom« zaradi svojega melanholičnega, nostalgičnega, vizionarskega in spiritualističnega, »ruskega« razumevanja sveta, ki je spodjedalo enoumno trobljenje o paradižu na zemlji, vsesplošni sreči, fantastičnem napredku, transparentnosti bivanja, razložljivosti sveta. Filmski svet Tarkovskega je naseljen z ljudmi, s pisatelji, igralci, stalkerji - posebnimi vodiči, umetniki in otroki, ki bolj sanjajo kot živijo, potujejo prej nazaj, v svet spominov, kot pa deklarirani »svetli« prihodnosti v objem, ki so razpeti med zemeljskim in kozmičnim, verjamejo v biblično moč besede, in ki ustvarjajo, da bi preživeli.
Začel je z diplomskim filmom Valjar in violina (1960), s sanjarjenji otroka z nadrealističnimi podtoni, kot režiser celovečernih filmov pa je debitiral z Ivanovim otroštvom (1962), že zaradi vojne tematike njegovim najbolj sprejemljivim filmom za uradno kulturo; ki pa je napovedal, da se predstavlja filmski poet, ki ne bo le
posnemal, ampak tudi kreiral svet.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani