nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1998, poved v sobesedilu:
Nasilje je bilo pri Möderndorferju do sedaj stihijsko, izviralo je iz nezadostnosti junakov, iz čudne prenapetosti in objestnosti, ki sta samo druga plat občutka bivanjske praznine, zdaj pa je nasilje dobilo cilj in izvajalca, predvsem pa so začeli občevati, pa čeprav pretežno kot plenilci in plen, različni družbeni sloji.
Möderndorfer se je tako približal politični srhljivki, žanru, ki ga je pri nas ustoličil, s katerim ima tokrat še nekaj podobnosti, predvsem večjo pripovedno dinamičnost, ki deluje filmično, sekvenčno, ter bogato kriminološko podloženost; umori in smrti tokrat niso nekaj naključnega, ne gre za praznjenje energij, temveč za načrt, ki ga v nasprotju z najbolj pogosto optiko, ki je pretežno preiskovalska, tokrat gledamo od znotraj, s stališča izvrševalca, ki ves čas gleda na svoje početje skozi oči tistih, ki bodo njegove uspehe strokovno in natančno pregledali. Vendar pa ne gre za sklenjeno pripoved strokovnjaka za hladna, natančneje, tiha orožja, temveč
se je prejšnja, pretežno prvoosebna, pa zato nič manj distancirana pripovedna lega, ki daje temu pisanju neizbrisen avtorski pečat, razpršila in še bolj objektivizirala; opraviti imamo z natančno izpisanimi in potem zmontiranimi proznimi izseki - včasih se tudi kronološko prekrivajo -, ki si stojijo nasproti in oddaljeni, med katerimi ni in ne more biti sprave, temveč so skoraj zase sklenjene celote, kratke zgodbe; manjša kohezivnost je ustrezna tudi zato, ker nobeni od strani ni jasen družbeni presek, nihče nima hierarhično nadrejenega vpogleda v to, kar se dogaja.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani