nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1998, poved v sobesedilu:
Režiser in dramaturg sta postavila prizorišče dogajanja in prostor za občinstvo na ne pretirano razsežen in zadaj povsem gol kranjski oder, sam igralni prostor pa še dodatno omejila s pravokotnikom peščenih tal, ki je postal gledališka prispodoba samotnega otoka, celine, planeta ..., na katerem se srečata (poslednja?) neznanca. Dvokrilna stara omara v središču, skozi katero vstopi v prostor Cesar (kot domnevno edini preživeli letalski potnik), kjer sreča edinega prebivalca otoka, deluje kot prispodoba zgodovine, preteklosti ..., ki v nadaljevanju dogajanja vre skozi njegove monologe na dan. Z nekaj dodatnimi izbranimi kosi pohištva, kostumov, lasulj in rekvizitov iz gledališkega fundusa ter z načinom prehajanja iz »igre« v »igro« ter iz »vloge« v »vlogo« so uprizoritelji poudarili gledališče kot neposreden prostor dogajanja v čistem sedanjiku, a tudi kot človekovo metaforično poslednje zatočišče igre na neulovljivem stičišču videza in resničnosti ter mučnega iskanja lastne
identitete.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani