nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1998, poved v sobesedilu:
Ta točka pa predstavlja abstraktni in zunajidentifikacijski vozel, kjer vse realno (naturno) postane splošno in sámo v sebi izgine kot v nekakšno emotivno »luknjo«. V polnejših trenutkih igralka na svoj patetizirani dispozitiv pozabi - pripoved je močnejša od nje - in pred nami je razrvano žensko bitje, paradigma polpretekle ruske želje, potna in nekoliko drhteča lepotica, ki ji pogled bega po prostoru, ter se končno naseli v samem sebi, samo njena nesrečna usoda pa je tisto, kar ji je od vseh mogočih poželenj še ostalo. Tak je »prizor« s pomarančami in nato njeno zadnje (spolno) srečanje z ostarelim ljubimcem, ki je zagotovo dramaturški in igralski vrh (točneje: »dno«) predstave.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani