nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1998, poved v sobesedilu:
Geste se nenadoma podaljšajo v prostor in skupaj s pogledom oziroma smerjo glave začnejo nagovarjati neko imaginarno točko, kjer naj bi po gledališki konvenciji domovala plemenita vznesenost. Ta točka pa predstavlja abstraktni in zunajidentifikacijski vozel, kjer vse realno (naturno) postane splošno in sámo v sebi izgine kot v nekakšno emotivno »luknjo«. V polnejših trenutkih igralka na svoj patetizirani dispozitiv pozabi - pripoved je močnejša od nje - in pred nami je razrvano žensko bitje, paradigma polpretekle ruske želje, potna in nekoliko drhteča lepotica, ki ji pogled bega po prostoru, ter se končno naseli v samem sebi, samo njena nesrečna usoda pa je tisto, kar ji je od vseh mogočih poželenj še ostalo.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani