nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1998, poved v sobesedilu:
Razkrilo se mu je v življenjski izkušnji za ceno velikega trpljenja, ko je ob soočanju s smrtjo in bolečino vsega živega izklesal lapidarni izraz, na katerem je utemeljil svojo globoko ustvarjalnost. Slikarstvo, za katero so slepi menili, da mu kot samouškemu in samorastniškemu ne pripada velika Prešernova nagrada, je bilo njemu vsakršno stroko daleč presegajoča govorica duha, božji dar in resnično poslanstvo, iz katerega je razdajal.
Bil je srčno dober, šegavo topel in nevsiljivo zvest prijatelj, ki se je najbolj identificiral s preprostimi koroškimi rojaki; ljudje na njegovih slikah, v katerih usodi lahko gledamo prototipe veseljaško depresivnega slovenstva, so on sam; njihova domovina pa je brezbrežna mistična planjava severnjaškega duhovnega prostranstva, ki mu svet ni le prazno prizorišče plehke brezbrižnosti in samoumevnosti, ampak prostor boleče zavesti o minljivosti, o smrtni rani, zadani z rojstvom, o smrtnosti, ki je izpostavljena kot groza življenja, v katero
je vnašal milost razumevanja in sočutja kot Kristus.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani