nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 1998, poved v sobesedilu:
Zdaj, ko je jedro slik zbrano ob iztekajoči se veličastni razstavi v Slovenj Gradcu, prirejeni ob umetnikovi 70-letnici, ki mu jo je bilo dano doživeti kot veliko zadoščenje, pa strmijo v nas kot podobe iz sveta, ki prehaja skozi simbolično anekdotičnost upodobljenih prizorov z vsemi slikarskimi prijemi in z vso večnostno monumentalnostjo onstran, v neznano, kamor zre pogled na meji med življenjem in smrtjo. Človeško trpljenje in veselje, hrup in samota, pozaba ali trenutek duhovne zbranosti so le različni obrazi metafizičnega strmenja; vseskozi pa bližina bolečega slovesa, ki živi na vseh njegovih slikah, sega za nevidno obzorje, v objem in samoto pod mrtvim Kristusom, v neznanost, kamor je bilo usmerjeno njegovo okrvavljeno sinje oko. Zdaj, ko pretreseni strmimo, posebno še ob živem spominu na umetnikov zadnji večer pred jutranjo smrtjo, ki ga je preživel s prijatelji na svoji razstavi in v gostilni, kjer nam je zadnjič zaigral na harmoniko in v
plesu med domačini ustvaril zadnjo živo podobo s prizorišča svojih slik, si lahko rečemo v tolažbo le to, da je iz gostilne življenja dobesedno odplesal in da je njegova mogočna in pretresljiva umetnost zaokrožena in dopolnjena že po ustvarjalnem zenitu, četudi bi ji dodajal še odtenke novih, toplejših alkemično zelenih in vse svetleje temnih barv.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani